Obrnili smo se na Inštitut za varovanje zdravja, kjer je odgovor pripravila mag. Viviana Golja: »Embalažni materiali vplivajo na okolje in jih je pametno enotno označevati zaradi možnosti recikliranja. Kako se jih označuje, je navedeno v ODLOČBI KOMISIJE z dne 28. januarja 1997 o določitvi sistema prepoznavanja embalažnih materialov v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži. Odločbo si lahko preberete na spletni strani: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do…

Označevanje plastike se po tej Odločbi navaja s številkami od 1 do 19, s tem da po posameznih vrstah plastičnih mas od 1 do 6, pri 7 po navadi piše »other« in vrsta plastike ni več specificirana. Št. 41 je oznaka za aluminij, 85 pa za kompozitni material, ki je sestavljen iz papirja oziroma lepenke, plastike in aluminija.

Pri oznakah na embalaži (ali še bolje pri vseh materialih, ki prihajajo v stik z živili) je dosti bolj pomembno, ali se na materialu nahaja znak kozarec in vilice, ali napis, namenjeno za stik z živili, ali slika iz katere je razvidno, da je izdelek namenjen za stik z živili. Znak mora biti na izdelku, za katerega ni takoj jasno, da je namenjen stiku z živili. Če pa je to zelo očitno in vsem razumljivo, npr. skodelice za kavo, pa znak ni obvezen.

Znak pomeni, da je material izdelan z namenom stika z živili. Vse zgoraj navedene različne vrste plastike so lahko varne za stik z živili, vendar pod pogojem, da so se proizvajalci pri njihovi izdelavi držali posebnih pravil. Plastiko, namenjeno za stik z živili, namreč naredijo na drugačen način, kot plastiko za druge namene (plastične talne obloge, plastične cvetlične lončke, izolacijo žic, in podobno). Iz vseh vrst materialov – plastike (PE, PP, PET, PS…) in iz drugih materialov (kovine, steklo, keramika, papir, guma…) namenjenih za stik z živili lahko prihaja do sproščanja različnih kemikalij v živila. Plastični materiali sproščajo največ organskih spojin, spet drugi npr. kovinski materiali, steklo in keramika pa lahko sproščajo težke kovine. Gre za ostanke izhodnih snovi in aditivov, pa tudi za reakcijske in razpadne produkte. Katere kemikalije se bodo sproščale, je odvisno od vrste materiala, od živila (ali je kemikalija topna v tem živilu), od temperature in časa stika, od razmerja med prostornino živila in površino materiala.
Količina kemikalij, ki se sme sproščati v živilo, da ne prihaja do škodljivih učinkov na zdravje je zakonsko omejena. Bolj so kemikalije škodljive in navzoče v okolju, manj jih sme biti v živilih. Dejansko se v živila sproščajo zelo nizke količine- govorimo o koncentracijah reda velikosti miligram na kilogram živila, zelo nevarne kemikalije pa ne smejo biti navzoče v koncentracijah višjih od deset mikrogramov na kilogram živila. Gre torej za zelo nizke koncentracije kemikalij.«

Lep pozdrav!
Uredništvo Bon&Žur

zanima me kako pa je z plastiko oznake 8, 85, 41, pa tudi 9 sem že našel v trikotniku?